Alpski botanični vrtec Baltazarja Hacqueta na Velem polju
Na Triglavu čudovito rde Zlatorogove cvetke ‒ triglavske rože, poleg njih pa odseva nebesna modrina v cvetih neboglasnice, sonce se blešči v zlatorumenih cvetovih dimka in v nasičeni modrini žare svišči v trajen spomin prvemu raziskovalcu naših Alp ‒ Baltazarju Hacquetu (prof. dr. Tone Wraber, 1938‒2010).

V osrčju Triglava, ob poti na naš najvišji vrh, stoji skalnat osamelec, ki varuje Vodnikov dom pred plazovi z Bohinjskih vratc. Na pobočjih, ki se dvigujejo proti Triglavu, rastejo tudi štiri triglavske cvetke, ki jih je leta 1782 opisal Hacquet: triglavska roža (Potentilla nitida), triglavska neboglasnica (Eritrichium nanum), triglavski dimek (Crepis terglouensis) in triglavski svišč (Gentiana terglouensis).
Botanični vrtec je posvečen znamenitemu naravoslovcu, zdravniku in učitelju Baltazarju Hacquetu. Bil je rojen okrog leta 1740 v Spodnji Bretaniji. Staršev ni poznal, vedel pa je, da je njegov oče plemiškega rodu. Šolal se je v jezuitskem kolegiju v Franciji, kjer so jezuiti svoje učence pripravljali za visoke službe v svetnih in duhovniških poklicih. Svoj študij je nadaljeval v Parizu, kjer se je odločil za študij kirurgije. Pozimi leta 1756 so ga vojaške oblasti vpoklicale v mornarico. V vojski je deloval kot vojaški ranocelnik. Leta 1766 je dobil mesto rudniškega zdravnika v Idriji. Hacquet je kljub svoji mladostni nestanovitnosti zdržal v Idriji sedem let, predvsem zaradi naravoslovja.
V Hacquetovem značaju je bilo več kvalitet: bil je špartansko preprost in nepopustljiv do samega sebe, imel je nepodkupljiv smisel za pravičnost in resnico.
Hacquet je bil eden tisti, ki je prvi odkril lepote slovenske gorske pokrajine. Bil je med pionirji razsvetljenstva. V idrijskem obdobju je Hacquet porabil svoj prosti čas za znanstveno raziskovanje v naravi. Na začetku 1777 se je povzpel iz Bohinja v dolino Sedmerih Triglavski jezer in dalje na Mali Triglav, s svojim nekdanjim učencem Willomitzerjem. Na vrh Triglava se je povzpel leta 1779.
V okolici Triglava je našel štiri znamenite cvetke in jih poimenoval po Triglavu: triglavski dimek, triglavski svišč, triglavsko neboglasnico in triglavsko rožo.
Njegovo delovanje je bilo zelo obsežno, bil je tudi eden izmed pionirjev krasoslovja. Za Slovence je najpomembnejše Hacquetovo delo v nemščini napisan obsežen popis Kranjske »Oryctographia carniolica«, ki je izšlo v štirih knjigah med letoma 1778 in 1789.
Leta 1773 je postal učitelj na ljubljanskem liceju in na babiški šoli. Leta 1787 je zapustil našo deželo in odšel za profesorja naravoslovja v Lviv v Ukrajini, po upokojitvi se je naselil na Dunaju, kjer je leta 1815 tudi umrl.
Ob 200. obletnici prvega vzpona na Triglav so mu 20. avgusta 1978 odkrili spominsko ploščo nad Vodnikovim domom: znanstveniku in planincu, ki je med prvimi stopil na vrh Triglava in svoj vzpon tudi znanstveno popisal. Ob spominski plošči so uredili tudi botanični vrtec ali alpinetum. V komisiji za varstvo gorske narave pri PZS so si zamislili njegov spomenik kot skromen botanični muzej v naravi.
Botanični vrtec je nekaj časa sameval, dokler se nismo pri društvu Jarina leta 2003 odločili, da vrtec obnovimo. Lansko leto smo postavili tudi novo tablo pri Vodnikovem domu.

Vabimo vas, da si vrtec ogledate.

Gorsko cvetje je nedvomno izjemen okras skalnatega Zlatorogovega kraljestva. Vedno nas preseneča s svojimi drobnimi lepotami barv, oblik in vonjav. Toliko lepote, združene na tem majhnem skalnatem hribu nad planinsko kočo, najdemo le malo kje.
Zavedajmo se, da smo v tej čudoviti gorski divjini samo občasni gostje. Bodimo spoštljivi do stalnih prebivalcev gora: rastlin in živali. Ob mogočnih gorah se zavemo svoje majhnosti in minljivosti. Naj tu šepeta tišina in naj se slišijo samo žvižgi gamsov in kriki planinskega orla.

Marija Zupanc

Stara Fužina, 21.7. 2023